Prvič sem uporabila naglavno svetilko na pohodu v hribe. Bilo je pozno poleti, dan se je počasi krajšal, mi pa smo se na poti nazaj nekoliko zavlekli. Sonce je že zašlo, tema pa je prišla hitreje, kot smo pričakovali. Takrat sem iz nahrbtnika potegnila majhno napravo, ki jo prej skoraj nisem jemala resno: naglavna svetilka.

Ko sem jo nadela na čelo, sem dojela, kako priročna je. Roke sem imela proste, pot pred sabo pa osvetljeno. Vsak korak je bil varnejši, videla sem korenine in kamenje, ki bi me sicer lahko spravili na tla. Prijatelji so se mi smejali, da sem videti kot rudar, a po nekaj minutah so vsi priznali, da bi jim taka naglavna svetilka prišla prav.

Od takrat jo imam vedno pri roki. Uporabna je v nešteto situacijah. Ko zmanjka elektrike, ko je treba nekaj popraviti v kleti ali na podstrešju, ko grem zgodaj zjutraj na tek ali pa, ko s psom hodim na večerni sprehod. Vsakič znova sem hvaležna, da sem si kupila kakovostno naglavno svetilko.

Najbolj zanimivo je bilo, ko sem jo uporabila pri kampiranju. Ob ognju je bilo vse lepo, a ko sem se odpravila do šotora, sem potrebovala svetlobo. Telefon bi mi hitro spraznil baterijo, sveča pa ni praktična. Takrat se je pokazalo, da naglavna svetilka ni le pripomoček, ampak skoraj nuja. Osupli so bili celo otroci, ko sem jim pokazala, kako deluje, in so se po vrsti igrali, kdo bo prvi hodil z njo v temi.

Še ena prednost je, da so danes na voljo zelo lahke in zmogljive izvedbe. Moja zdrži več ur, ima različne stopnje svetlosti in celo rdečo luč, ki pride prav, če ne želiš motiti drugih. Ko sem jo enkrat posodila prijatelju, ki dela v delavnici, je rekel: Ne vem, kako sem lahko prej delal brez tega. In imel je prav, naglavna svetilka je ena tistih stvari, ki jih ne pogrešaš, dokler je nimaš, potem pa postane nepogrešljiva.…