Rada imam hrano, vendar te dni mi je nekaj obležalo v želodcu in se kuhinje bolj izogibam. Nekaj časa počivam, nekaj časa gledam televizijo. A spet pride čas, ko moj želodec pravi, da je lačen. Ko si že želim kaj narediti in grem mimo kuhinje, mi spet postane slabo. Ne vem, ali sem včeraj kaj takega pojedla ali pa sem staknila kakšno virozo.

Ko mine pol dneva takrat kuhinje ne morem več zaobiti, vendar si moram nekaj pripraviti. Saj je to zame dobro. Probam si narediti dobro zdravilno juho in že pri sami pripravi mi ne diši preveč. Cel krožnik kuhane juhe si pripravim, da jo bom pojedla, vendar se mi že po treh žlicah povrne slabost. Vse skupaj pustim in se zopet na veliko izogibam kuhinje.

Tako celo popoldan poležavam, malo spim in malo gledam televizijo. V bistvu sem vsa presrečna, če mi uspe čim več spati, saj tako pozabim na svojo slabost. Vendar kaj, ko se zavedam, da sedaj ne smem obiti kuhinje in si spet moram pripraviti nekaj za pod zob. Saj nekaj malega, toplega. Na koncu si pripravim le topel čaj, ga spijem zelo počasi po požirkih in se odpravim na nočni spanec. 

Zjutraj, ko se zbudim se zbudim prerojena. Nič več ne zaobidem kuhinje, ampak prvo stečem tja in si naredim perfekten zajtrk z jajčki in zelenjavo, skuham si kavo, ki sem jo tako pogrešala in spet začnem svoj popoln dan.

Moje kuhinje res ne morem pozabiti, saj je prostor v katerega se vračam največkrat na dan. V njej uživam, se pogovarjam, ustvarjam, pečem, kuham, smejem. To je moj najljubši prostor in kuhinje ne bi zamenjala za noben drug prostor. Tako izgubljena sem bila ta dan brez nje. Nekaj mi je manjkalo, skoraj nisem vedela kaj početi, dan mi je bil brez kuhinje pust in brezvezen.…